Naj na začetku opišem njegovo najbolj opevano značilnost: ima projektor, ki je na največ dva metra oddaljeno steno ali kakšno drugo ravno površino sposoben projicirati posnetek, ki ste ga prej ovekovečili s fotoaparatom. Ker ga v paketu dobite skupaj s stojalom in daljinskim upravljalnikom, lahko lastno kinopredstavo uprizorite takoj, ko ugasnete luči.

Verjetno gre za smer razvoja kompaktnežev, ki za zdaj šele išče pravo ciljno publiko. Posnetki v ločljivosti VGA 640 × 480 zaslonskih točk (30 sličic na sekundo) pač niso dovolj kakovostni, da bi se vam izplačalo posvetiti kinematografiji, je pa ob misli na to, da bomo mogoče v prihodnje uzrli fotoaparat, ki bo sposoben projicirati visokoločljivostni video, vredno izgubiti nekaj sladkih sekund. Ne, ne morete ga pretentati in na Nikon posneti svoj video z diska ter ga potem gledati.

Lahko pa na primer mulcu tik pred spanjem na strop spalnice predvajate posnetek, kako se je spustil dol po toboganu, in se pri tem kot debilni Američani ob gledanju domačih videosmešnic še enkrat nasmejite, nato pa ponosni sami nase pošljete zadevo na komercialno televizijo. Bolje se ta Nikon obnese med projiciranjem negibljivih posnetkov, fotografij, ki so zaradi Coolpixovega tipala CCD ločljivosti 12,1 milijona slikovnih točk (maksimalna ločljivost posnetka je 4.000 × 3.000 slikovnih točk) precej všečne, dobre. Zahvala gre tudi širokokotnemu objektivu s petkratno povečavo in goriščno razdaljo 28–140 mm, na voljo pa vam je bodisi ročno bodisi samodejno spreminjanje vrednosti ISO. Ima samodejni način (samodejno povečanje od 80–800) in samodejno določanje območja (80–200 ali 80–400), najvišji občutljivosti 3.200 in 6.400 pa sta na voljo šele, ko zmanjšate velikost posnetkov na tri milijone slikovnih točk (2.048 × 1.536) ali še manj.

Odveč je ponavljati, da se podobno kot vsi kompaktneži najbolje obnese zunaj na zraku in pri belem dnevu in da pričakujte, pazite zdaj, katastrofalne posnetke ob slabših svetlobnih razmerah. Nič novega torej. Priporočam, da se za višje nastavitve od ISO 200 sploh ne odločate, če ne želite, da se vam S1000pj zameri.

Nikon S1000pj je oblikovno zasnovan kot vsak drug kompaktnež, le da ima spredaj zaradi dodanega projektorja dve leči. Projektor je mogoče vključiti z drsnikom, ki tiči na vrhu fotoaparata (poleg vzvoda za povečavo ter gumba za zagon in zaklopko), kar je zelo dobro, saj vam ni treba iskati te možnosti nekje globoko po izbirnikih na 2,7-palčnem zaslonu, ki tiči na zadnji plati. Vnaprej pripravljenih nastavitev in možnosti zajemanja posnetkov, načinov delovanja bliskavice, ostrenja, zaznavanja beline in izbiranja scen ter običajnih opevanih sistemov, s katerimi proizvajalci prepričujejo kupce, je precej. Nikon se potrudi, da vas skozi proces nastajanja fotografije pripelje s čim manj glavobola, čeprav bi nekatere funkcije lahko delovale precej bolje (pametni sistem za portrete, sistem za zaznavanje mežikanja ipd.).

Revolucionaren gor ali dol, Nikon Coolpix S1000pj je drag za kompaktneža, ki se od preostalih razlikuje zgolj po dodanemu projektorju. Naj gre za še tako zabaven kos hardvera, njegov uspeh je ravno zaradi privite cene negotov. Na trgu je toliko drugih napravic, ki stanejo enako in ki mladini (saj naj bi bili prav mladi ciljna publika, kajne?) ponujajo še veliko več. Vseeno pa velja reči: kapo dol za domiselno idejo in kakovostno izvedbo.

Besedilo: Tomaž Kotnik