Ta je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel predvsem po majhnosti, ceni, ki ni bila pretirana (prodanih je bilo prek 17 milijonov teh fotoaparatov) in seveda kakovosti zajemanja posnetkov (proizvajalec si želi, da bi kupci mislili, da je bila ta večja, kot je dejansko bila). Takrat še na fotografski film, seveda. Nekako kot bi čakal ravno ta čas, pa se je julija od tostranstva poslovil njegov idejni oče Yoshihisha Maitani, znani oblikovalec fotoaparatov, s čigar domislicami se je z veseljem igračkalo na desetine milijonov ljudi.

Naslednik uspešnega Pena je videti res retro. Tako kot vsi tisti fotoaparati iz preteklosti, ki so vrhunski finomehanični izdelki. Stilsko dovršeno ohišje vas bo nemudoma začelo privlačiti in prav je tako: v grobem gre za Olympus E-630 (ima tudi nekaj značilnosti modela E-30), stisnjen v tesno obleko, odvzemite mu le optično iskalo in napihnjeno zrcalo ter mu dodajte nekaj posodobitev, npr. boljše procesiranje slike (močen procesor TruePic V več kot dobro opravlja nalogo). Gre za prvi model, ki je izdelan na osnovi standarda Mikro ŠtiriTretjine. Kaj?

Če razložimo, ta revolucionarni sistem omogoča izdelavo bistveno shujšanih digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi (približno 6 mm manjši premer nastavka za objektiv ni malo) in hkratno rabo 4/3-tipa svetlobnega tipala – tole na EP-1 se ponaša z 12,3 MP (s polno ločljivostjo 13,1 MP). Omislite si ga lahko z različnimi objektivi, bodisi s 14–42 milimetrskim in zaslonko f/3,5–5,6 bodisi z lažjim 17-milimetrskim in f/2,8, lahko pa kar z obema, a potem se ne pritožujte, da so npr. primerljivi Canonovi modeli cenejši. In naj vas njegov kompaktni videz ne prevara – je večji od običajnih kompaktnežev in precej težji, saj že brez objektiva tehta več kot četrt kile.

13,1 MP polne ločljivosti je veliko. Temu dodajte še razpon hitrosti zaklopa od 1/4.000 sekunde do 60 sekund (najdaljši čas je do 30 minut, privzeta vrednost pa 8 minut) in nastavitve občutljivosti ISO 200–6.400 (privzeto ISO 200–1.600), ročno pa ISO 100–6.400. Izbirniki, po katerih boste brskali za naprednejšimi funkcijami fotoaparata (te so rahlo skrite, nemara tudi zato, da ne bi komu uspelo 'po pomoti' česa zmešati), so dovolj intuitivni, hiperkristalni zaslonček LCD, na katerem si boste predogledovali posnetke (zajamete jih lahko v razmerju 4 : 3, 16 : 9, 3 : 2 ali 6 : 6), pa se ponaša z ločljivostjo 230 tisoč svetlobnih točk ter z uravnavanjem svetlosti in barv. Največja ločljivost posnetkov (formata RAW ali JPEG) je 4.032 × 3.024 zaslonskih točk (na trenutke so lahko celo preostri, a dobro osvetljeni), niti malo pa nismo dvomili o sposobnosti Penovega zajemanja visokoločljivostnega videa (format AVI Motion JPEG) v ločljivosti HD 1.280 × 720 (16 : 9) s 30 sličicami na sekundo. Zvok stereo je posnet s pomočjo dveh mikrofonov, nameščenih na obeh straneh logotipa, seveda pa ne pričakujte blaznih rezultatov.

A navkljub nekaj zadržkom mu ni kaj dosti očitati. Pen E-P1 pomeni mokre sanje vseh tistih fotonostalgikov, ki si želijo kakovosten fotoaparat in so za to, da bi privabili čim več zavidljivih pogledov, pripravljeni seči dovolj globoko v žep.