Zakaj? Ker naj bi bil ta Olympus prav tolikšno globino še sposoben prenesti brez večjih posledic za ohišje in drobovje in ker padec z višine približno 1,5 metra naravnost na tla (testirano po vojaških standardih) ne bi smel povzročiti glavobola ne njemu ne vam. Serija Mju Tough je sicer znana po trdovratnih slikozajemalnikih, a preveč adrenalinsko ravnanje s tem aparatom vam vseeno odsvetujemo, saj bolje kot padec z El Capitana prenese padec iz vašega nahrbtnika med družinskim sprehodom na Šmarno goro in je bolj kot za fotografiranje notranjosti snežnega plazu primeren za dobre posnetke skokov iz svetilnika (v dovolj globoko vodo, seveda), in to iz žabje, pardon, ribje perspektive (vodoodpornost je njegova velika prednost). Adrenalinsko poreklo se mu prav dobro poda, saj gre za napravo, ki je odličnega, a robustnega videza in ki kljub majhnosti ne spolzi kar tako iz rok. Najpomembneje pa je, da lahko z njo ustvarjate odlične fotografije.

Zasnova je premetena. Leča se ob zagonu ne bo izvila iz ohišja, temveč bo ostala na svojem mestu, kar pomeni, da ob padcu na tla ne more utrpeti večje škode. Čeznjo je poveznjen tudi kovinski poklopec, ki jo bo v žepu ščitil pred stranskimi učinki drgnjenja ob šop ključev, ki ga nosite s sabo (če imate seveda dovolj velik žep, da poleg ključev vanj stlačite tudi fotoaparat). Aparat je opremljen tudi z dvojnim stabilizatorjem slike, a medtem ko je eden povsem na mestu, saj omogoča mehansko prilagajanje svetlobnega tipala (1/2,33''), da bi kompenziral njegovo premikanje, je drugi rahlo goljufive narave, saj zgolj napihne vrednost ISO ter s tem omogoči krajši čas odpiranja zaslonke.

Posnetki, ki jih je sposoben zajemati s pomočjo svetlobnega tipala s polno ločljivostjo 12,7 MP (maksimalna ločljivost posnetka je 3.968 × 2.976 zaslonskih točk), so res dobri in se tako v razkošju z barvami kot v njihovi uravnoteženosti z lahkoto kosajo tudi s tistimi, ki jih je mogoče napraviti s cenovno dostopnejšimi zrcalnorefleksneži. Načinov zajemanja posnetkov je več, med njimi tudi dva zaporedna: prvi hitrejši (5,5 sličice na sekundo), a s slabšo kakovostjo zajetih fotografij (3 MP) ter drugi počasnejši in s polno ločljivostjo, a zmogljivostjo komaj enega posnetka na sekundo.

Pozabavate se lahko še z zajemanjem videa v formatu AVI Motion JPEG in največji ločljivosti 640 × 480 zaslonskih točk s 30 ali 15 posnetki na sekundo (hm, kaj pa zajem visoke ločljivosti 720p HD, česar je sposoben že marsikateri kompaktnež?). Ker pa je največja velikost posamezne datoteke omejena na dva gigabajta, je za tovrstno rabo dobrodošla še kakšna dodatna pomnilniška kartica xD-Picture (zakaj za vraga Olympus vztraja pri teh pomnilniških karticah, ki so dražje in manjše kapacitete od kartic SD, in obenem omogoča nakup vmesnika microSD?).

Sprehajanje po izbirnikih lahko zamori nepotrpežljive, saj traja, preden se po pritisku na tipko 'OK' pojavi naslednja možnost, poleg tega pa izbirniki ne slovijo po intuitivnosti. Tipke so sicer robustne in se vdajo le toliko, da jih pritisnete. Na zaslonu LCD z diagonalo 6,9 cm (230 tisoč svetlobnih točk) je slika dobro vidna tudi ob močni svetlobi, verjetno pa možnosti 'tapkanja' po robovih fotoaparata (tako lahko dostopate le do predogleda posnetkov, nastavitev bliskavice in makrov ali tematskih programov, ne pa tudi do nastavitev ISO, časa ekspozicije) ne boste dosti uporabljali, razen mogoče pri temperaturah –10 stopinj Celzija. Toda hej, dokler bodo fotografije, ki jih lahko ustvarjate s pomočjo tega Tougha, tako dobre, se splača privaditi tudi tega.