Razlogov, zakaj je N900 presenečenje, je več. Prihaja iz družine, katere predhodnika se nista znala povezovati v mobilna omrežja GSM in UMTS, vsebovala sta le Wi-Fi in bila tako delno uporabna. Šlo je za internetni tablici, za mala računalnika, ki naj bi blestela v deskanju po spletu, vendar je bilo za to treba izpolniti nekaj včasih težkih pogojev.

Morali ste biti povezani v omrežje WLAN, ki pa ga nekje na prostem ni vedno preprosto najti. Lahko pa ste malo potelovadili in N800 oz. N810 prek Bluetootha povezali z mobilnikom ter tako dostopili do spleta. Tečno in zares le delno uporabno, saj imamo doma, kjer omrežje WLAN ni vprašanje, na voljo enega, dva, tri ali več računalnikov in kakšen Playstation 3 ali televizor, ki vsi znajo na širni splet.

Zakaj potem N800/N810? Bogsigavedi. Z N900 je drugače. Ima režo za kartico SIM in se zna povezovati v omrežja druge in tretje generacije. Še bolje, podpira protokole GPRS, EDGE, HSDPA s prenosom k uporabniku do deset megabitov na sekundo ter HSUPA s prenosom od uporabnika do dva megabita na sekundo. Wi-Fi, Bluetooth in microUSB so pa itak pričakovan del paketa.

Čeprav se v nasprotju s predhodniki N900 zna povezovati v mobilna omrežja, se je treba vprašati o njegovem obstoju. Ne nazadnje ima Nokia v ponudbi sveža paradna konja – N97 in njegovo pomanjšano različico N97 mini. Zakaj je potem tu še en mišičnjak? N900 ima tako kot obe različici N97 velik zaslon, občutljiv za dotik, polno tipkovnico QWERTY, vse aktualne vmesnike za prenos podatkov, sprejemnik GPS, kamero s tipalom pet milijonov točk, spodoben procesor, kup pomnilnika in še večji kup aplikacij.

Morda zoprno vprašanje ima smiseln odgovor. N900 ni osnovan na Symbianu. Pri N900 kraljuje Maemo, ki ga je Nokia brez večjega pompa razvijala v ozadju in do zdaj predstavila v njegovih dveh predhodnikih, ki sta rada slišala na ime Internet Tablet. Pri njima si nihče ni upal na glas misliti, da bo iz Maema nastalo kaj več. In potem se je zgodil preobrat. Proti koncu lanskega leta so številni kar naenkrat začeli namigovati, da bo Nokia v nekaj letih Symbian OS povsem opustila in se posvetila le še Maemu.

Finci so sicer odgovorili, da Symbiana ne mečejo v koš, kar je logično, saj so zanj zapravili gore denarja, so pa poudarili, da bo Maemo v več pametnih aparatih kot do zdaj. Super, kajti Maemo 5, kakršnega najdete v N900, kaže več potenciala od S60 različice 5. Če sem s to trditvijo usekal mimo in bo Nokia v prihodnosti dokazala nasprotno ter vmesniku na svojih najpametnejših telefonih z zasloni, občutljivimi za dotik, izboljšala uporabniško izkušnjo, bom to takrat z največjim veseljem priznal.

A po igranju s 5800 XpressMusic, N97, N97 mini in še nekaterimi telefoni S60v5 nisem dobil tistega toplega občutka prijaznosti do uporabnika, kot ga da, ja, itak, iPhone. No, ali pa HTC Hero. N900 resda ni mišljen za upravljanje s prstom, saj so mu namenili zaslon tipa resistive (občutljiv za pritisk), a je v mnogo pogledih pred S60 različice 5. Ima lepše animirane prehode, in kar je najpomembneje, deluje res hitro in brez zatikanj.

Maemo ni novost. Vsaj v osnovi ne. Je pa novost Maemo 5, ki je od različice 4, videne pri N810, opazno napredoval. Postal je prijaznejši do uporabnika, hitrejši in z več potenciala. Ni več tako okoren, temveč ponudi prav všečen uporabniški vmesnik, ki zna lastnika prav luštno razvajati. A se mora ta najprej navaditi na njegove posebnosti … Čeprav Nokijini vmesniki že lep čas dajejo velik poudarek zaslonu v pripravljenosti, je ta poudarek pri Maemu 5 še večji.

Medtem ko imata N97 in N97 mini le en zaslon v pripravljenosti, na katerem je na mreži na voljo natanko šest mest za widgete, ima Maemo 5 panoramsko namizje, sestavljeno iz štirih zaslonov. Med njimi se pomikamo tako, kot smo se naučili pri Androidih, Samsungih z novejšim TouchWizom in LG-jevem S-Class UI-ju – z vodoravnim drsenjem prsta po zaslonu. Lahko podrsate v levo ali desno, štirje zasloni namizja se bodo vrteli v krogu.

V primerjavi z namizjem na N97 in N97 mini tu widgeti niso vsi enakih oblik, poleg tega niso že vnaprej obsojeni na eno izmed šestih mest na navidezni mreži. Tako kot pri TouchWizu jih lahko postavimo kamorkoli na zaslon, in ko nehamo urejati, se njihov položaj zaklene, da jih ne bi nehote premaknili z mesta. Poleg widgetov lahko na namizje umestimo bližnjice za delo s priljubljenimi stiki, bližnjice do aplikacij in zaznamke do spletnih strani.

Edina omejitev je prostor na zaslonu. Widgeti, stiki, bližnjice in zaznamki se lahko prekrivajo, a ko ji je že toliko, da komaj še najdete pravega, je skrajni čas, da kakšnega prenesete na drugo namizje. Če nimate dovolj idej, kaj vse postaviti na namizje, in je kateri izmed štirih zaslonov prazen, ga lahko tudi izklopite, žal pa zaslonov ni mogoče dodajati. Na voljo so štirje in pika. Sprva to ni težava, a ker je na spletu že kar nekaj widgetov, lahko prostora hitro zmanjka.

In kaj nam N900 na tem področju postreže že v osnovi? Seveda, tu je widget z zaznamki do storitev Ovi, originalno so na namizju bližnjice do telefonskih funkcij, do imenika in centra za sporočanje ter do trgovine Ovi Store (vendar del z aplikacijami za Maemo v času testa še ni deloval), tu so tudi widget, ki prikazuje vašo trenutno lokacijo na zemljevidih Ovi Maps, programček, ki napoveduje vreme, vmesnik, ki opozarja na dogodke v koledarju, večpredstavnostni vmesnik in bralnik sporočil RSS.

Da ne bi N900 preveč zaostajal za HTC-jevim Herojem, je na spletu že mogoče dobiti nekaj dodatnih widgetov. Tak, ki vas obvešča o spremembah stanja prijateljev na Facebooku, res ne sme manjkati. Sem že zapisal, da vmesnik deluje super hitro? Premikanje med zasloni namizja je povsem tekoče, enako hitro odziven pa je tudi takrat, ko se poglobite v izbirnike. In tu je še ena novost.

Maemo 5 nima dvostopenjskega izbirnika (namizje in glavni izbirnik s podizbirniki), temveč tristopenjskega – med namizjem in glavnim izbirnikom je še zaslon s trenutno aktivnimi aplikacijami oz. Task Manager. Če nimate zagnane nobene aplikacije, boste s pritiskom na zgornji levi gumb na zaslonu v pripravljenosti šli naravnost v glavni izbirnik, medtem ko boste v primeru vsaj ene v ozadju gnane aplikacije najprej zagledali Task Manager.

In če med trenutno zagnanimi aplikacije ni tiste, ki jo iščete, še enkrat pritisnete na zgornji levi gumb, ki vas popelje v glavni izbirnik. Sprva je reč malce čudna, a steče, ko se navadite. Po eni strani gre za pametno rešitev, saj vas vmesnik s tem prisili, da imate hkrati zagnanih več aplikacij (tiste, ki jih najbolj potrebujete), kar pohitri vaše delo. Po drugi strani pa je tak način moteč, saj boste morali vsakič, ko boste želeli priti do nekega programa, za katerega veste, da ni zagnan v ozadju, mimo Task Managerja.

Mar ne bi bilo bolje, da bi bila v zgornjem levem delu zaslonu dva gumba – eden za vklop Task Managerja, drugi za vstop v glavni izbirnik? Še nekaj malega o Task Managerju. V njem se ne prikazujejo le trenutno gnane aplikacije, temveč so ločene prav vse spletne strani, po katerih brskate. Tu torej ne boste hitro prehajali le med programi, temveč tudi med spletnimi stranmi, zaradi česar da N900 zelo podobno izkušnjo kot osebni računalnik.

Še ena reč je odlična in vredna omembe – število hkrati gnanih aplikacij/spletnih strani. Edina omejitev je pomnilnik, ki ga je za 256 megabajtov. N900 bo še vedno deloval hitro, čeprav imate naenkrat zagnanih tudi deset ali več aplikacij. Res, njegova odlika je hitrost. Tudi ko izberete aplikacijo, ki še ne tiči v pomnilniku RAM, se bo ta hitro spravila v stanje, ko jo boste lahko začeli uporabljati.

Edino Ovi Maps vzame nekaj sekund, z drugimi pa načeloma ne izgubite preveč časa. Glavni izbirnik ni grafično nič posebnega; gre za mrežo s 15 ikonami na matrici pet krat tri. Sem so umestili aplikacije, za katere pri Nokii verjamejo, da jih boste najpogosteje uporabljali. Presenečenj ni. Tu so spletni brskalnik, večpredstavnostni predvajalnik, koledar, galerija, stiki, telefonske funkcije, zemljevidi, vmesnik kamere, center za sporočanje (ki se spozna na vse, le na MMS-e ne?!??!?), pogovori, ura, kalkulator, Ovi Store, nastavitve in gumb do naslednjega izbirnika s preostalimi funkcijami.

Lepa izbira, a kaj, ko nismo vsi enaki, Nokia pa pri Maemu 5 ni omogočila prilagajanja. Tistih 15 ikon je tam in pika. Spreminjanja niso mogoča! Kaj pa, če kalkulatorja ne potrebujem in bi imel v glavnem izbirniku raje beležko? Ne bo šlo. Upajmo, da se bo v prihodnje kaj spremenilo. Naslednja posebnost vmesnika je prehajanje za korak nazaj. Sprva sem bil kar malo zmeden, saj nikjer ni gumba za korak nazaj – ne na zaslonu ne na tipkovnici QWERTY.

A je prehajanje za korak nazaj mogoče, jasno, le ugotoviti je treba, kako. Samo pritisnete na prazno mesto, kjer ni nobene ikone, in vmesnik vas vrže korak nazaj. Če ste v glavnem izbirniku, vas vrže v Task Manager, če ste v Task Managerju, pa na namizje. Ko se navadite, je super, vendar morate biti natančni. Lahko se zgodi, da pritisnete preblizu kakšne ikone in se zažene program, čeprav tega niste želeli. Ima pa Maemo 5 še eno tečno lastnost.

Ko zaprete neki program, vas vmesnik ne bo vrgel v glavni izbirnik (pa čeprav ste od tam ravno zagnali program), temveč v Task Manager oz. na namizje, če v ozadju ni zagnan noben program. In če želite zagnati neki drugi program, morate spet v glavni izbirnik in do aplikacije, ki jo iščete. Če je program, ki ste ga zagnali, šele v drugem delu glavnega izbirnika, vas tako vrže nazaj za kar dva koraka. Bodo že popravili. Upajmo. Čeprav sta bila N800 in N810 internetni tablici, v deskanju po spletu nista blestela, kot bi si marsikdo mislil. Kar neki iPhone ju je 'nažgal' na celi črti.

Tokrat je drugače. Spletni brskalnik v N900, ki osnovo še vedno išče v Mozilli, je izredno napredoval. Kar se nalaganja spletnih strani tiče, ga Safari na iPhonu 3GS še vedno prekaša, a ne tako očitno, kot prekaša brskalnike v preostalih 'konkurentih' (Androidi so pač pozitivne izjeme). Mozilla v N900 deluje zares hitro, brez zatikanj, sploh pa gre za kompleten brskalnik. Strani nalaga hitro, korektno, po njih je mogoče brskati tako tekoče kot na Safariju, poleg tega pa postreže s kar tremi načini povečave.

Lahko dvakrat na hitro kliknete na zaslon in Mozilla bo sliko povečala prilagojeno glede na širino besedila (da, tako kot to zna Safari že dlje časa), lahko pritiskate na tipki za prilagajanje glasnosti na boku aparata ali pa s prstom krožite po zaslonu, kot bi kaj privijali. Zadnji način je simpatičen, a se mi ni zdel najbolj uporaben. Še najbolj uporaben je dvakratni klik, ki besedilo prilagodi širini zaslona.

Večprstnega upravljanja ni. Reč, v kateri je Mozilla na N900 boljša od Safarija na iPhonu, pa je podpora flashu. Aparat je opremljen s polnim Adobe Flashom 9.4, in ne s kakšno lahko različico, zato predvaja vse – od navadnih animacij do videov in interaktivnih vmesnikov. Vse v brskalniku in vse (z izjemami) zelo tekoče! Tekoče pa je tudi pretikanje med okni z odprtimi drugimi spletnimi naslovi.

Čista desetka! Naslednja velika pohvala je namenjena kameri. Čeprav se ločljivost tipala ustavi pri petih milijonih točk, so fotografije čudovite. Kombinacija Carl Zeissa, bliskavice, samodejnega ostrenja in dobrega algoritma omogoča ostre in barvno korektne rezultate, predobre, da bi jih kazali le na spletu. Poleg tega zna N900 snemati pri ločljivosti WVGA 848 × 480 točk pri 24 slikah na sekundo. Končno Nokia, ki se zadovoljivo izkaže na vseh področjih!

Le 'frejmrejt' snemanja videa naj še dvignejo na 30 slik na sekundo.Ni še konec. Finci so za aparat spisali tudi svojo navigacijsko rešitev Ovi Maps, ki je fantastična. Funkcionalnost je enaka kot na aparatih S60, le da tu reč deluje še hitreje. Potem so tu še vmesnik za klepetanje prek storitev IM (Google Talk, Jabber, Ovi, Skype in SIP), kakovosten odjemalnik e-pošte in večina pripomočkov, ki jih poznamo iz S60.

N900 je res prijetno presenečenje. Pa ne samo na programskem delu, ampak tudi na strojnem. To, da ima pod pokrovom vse, zdaj vemo. Treba pa se je obesiti tudi na zunanjost. Poglejte ta čudoviti zaslon. V diagonalo meri 3,5-palca in postreže z ločljivostjo 800 × 480 točk, s čimer se končno lahko kosa z boljšimi HTC-ji in druščino.

Prikaz barv je čudovit (do 16 milijonov), le o občutljivosti bi se lahko malo pogovorili. Seveda, je le tipa resistive. Nokia bo morala kmalu pozabiti na to tehnologijo in vse moči usmeriti v tehnologijo capacitive. Vmesnik Maemo 5 ima sicer dovolj velike gumbe, da bi se ga lahko upravljalo s prstom, a je zaradi tehnologije resisitve vseeno prijetneje poseči po plastičnem pisalu.

Potem je tu še tipkovnica. Prostora za QWERTY resda ni veliko, a je dobro izkoriščen. Majhne tipke so izbočene, da se jih lažje loči. Če le nimate debelih mesarskih prstov, boste nad tipkovnico navdušeni. Odzivnost tipk je fantastična, enako povratni odziv in natančnost. Ko se je navadite, tipkanje kar leti. Pohvaliti velja tudi plastični pokrovček, ki ščiti lečo kamere med neuporabo, ter 3,5-milimetrski izhod, da boste na N900 lahko priklopili svoje najljubše slušalke.

Glasbeni in videopredvajalnik sta na visoki ravni, kakovostno predvaja zvok po celotnem spektru, spozna se na DivX-e (končno!), zadaj pa ima tako kot N96 in še nekateri izvlečno stojalce, da na mizi lahko stoji pod kotom, kar omogoča lažje gledanje filmov. Pozitivno presenečenje, res. N900 po rahlem razočaranju nad nedodelanim vmesnikom S60 različice 5 vliva novo upanje v Nokijine paradne konje.

Maemo 5 ima prihodnost, le še nekaj 'malenkosti' bo treba popraviti. Najprej bi ga morali povezati z zaslonom capacitive in ga povsem prilagoditi upravljanju s prstom. Popraviti morajo tudi nekaj 'malenkosti' pri upravljanju v vmesniku in ga spraviti v pokončen položaj (z izjemo telefonskega dela in ene igre je vmesnik ves čas v ležečem 'landscape'  položaju). A ker je že osnova tako kul, verjamem, da bodo te stvari uredili. In če bo sreča, bodo dodali še podporo za sporočila MMS.

Besedilo: Andrej Mihelič

Foto: Aleksander Štokelj

Nokia Mobilnik nam je na test posodilo podjetje Futura PR d. o. o.