Hm, spet bom malo neodločen. Da in ne. Tiste, za katere je kakovostna kamera mobilnega aparata ena pomembnejših lastnosti, in tiste, ki bi radi aparat z za dotik občutljivim zaslonom in jim je obenem všeč Nokijin vmesnik, ne pa tudi Nokijin logotip na ohišju aparata, lahko Satio prepriča tudi danes.

Kar se kamere tiče, je to to. Tipalo v Satiu premore ločljivost kar 12 milijonov točk, kar je veliko že za namenski digitalni fotoaparat, kaj šele za mobilni telefon. Seveda se vsi zavedamo, da leče ne morejo konkurirati lečam v digitalcih. To se pri Satiu še najbolj pozna pri tem, da nima možnosti optične povečave. Satio povečuje le digitalno. Vsi vemo, da to ni ravno najbolje, a zavedajmo se, da gre za mobilni telefon, za aparat, kjer za soliden skupek leč ni prostora. Če izpustimo povečavo, je kamera v Satiu super. Naj gre za fotografije, ustvarjene pri neskončnem ostrenju, ali za makroumetnine, rezultat je ostra slika z malo, če sploh s kaj šuma.

Fotografije odlikujejo tudi močan kontrast, nasičenost in korektnost barv. Prvovrstno, ni kaj. Za popolno zadovoljstvo poskrbi uporabniški vmesnik, ki je preprost, pregleden in kompleten. Nastavitev je toliko, kot si lahko želi še tako zahteven uporabnik fotomobilnika. Za preprost izkoristek potenciala kamere poskrbijo vnaprej pripravljeni scenariji (portret, panorama, nočna panorama, hitri posnetki itd.), seveda pa se lahko zapodite tudi v podrobnosti in spreminjate način ostrenja in ravnovesje beline, dodajate efekte ter vklopite oz. izklopite bliskavico.

Vmesnik kamere omogoča tudi preprosto ustvarjanje panoramskih posnetkov, sestavljenih iz treh fotografij (ko ustvarite izhodiščno fotografijo, morate aparat le še obrniti v levo ali desno in Satio sam zazna in ustvari preostala dva posnetka), vsebuje dobro poznan način BestPic, ki v zaporedju ustvari devet fotografij, med katerimi izberete najbolje uspelo. Satio zazna tudi nasmehe, torej fotografira šele, ko vaši modeli pokažejo zobe, ter omogoča ostrenje na mestu, ki ga pokažete s pritiskom na zaslon.

Kakovost fotografij je odlična, daleč boljša od tistih, ki jih ustvarjajo sicer dobri osemmegatočkovni fotomobilniki. Če niste ravno zagret fotonavdušenec, ki ga zadovolji le zrcalno-refleksni fotoaparat, in lahko pogrešate optično povečavo, potem z nakupom Satia odpade nakup namenskega digitalnega fotoaparata. Naj omenim še bliskavico, sicer ksenonsko, ki se za svet mobilnikov izkaže dobro, je pa slabša od tistih, ki bliskajo v namenskih fotoaparatih. Kljub temu je kakovost fotografij, ki jih ustvarja Satio, večinoma predobra za na splet in tudi razvite fotografije so odlične.

Kar se videa tiče, je stvar malo drugačna. Največja ločljivost snemanja videa znaša 640 × 480 točk, v sekundi pa shrani 30 sličic. Ni slabo, vendar je v primerjavi z namenskimi digitalci, ki znajo snemati vsaj v manjši, če ne kar v največji ločljivosti HD, neprimerljivo. A če se mislite pri objavljanju ustaviti na spletu, bo VGA čisto dovolj.

Na preostalih področjih se Satio večinoma dobro izkaže, a nikakor ne tako vrhunsko kot z 12-megatočkovno kamero. Čeprav se na prvi pogled to morda ne zdi, nam je uporabniški vmesnik zelo dobro poznan. Gre za Nokijino platformo S60 različice 5, ki je debitirala v glasbeniku 5800 XpressMusic, danes pa je prisotna tudi v paradnih konjih N97 in N97 mini in še kje. Čeprav je japonsko-švedska naveza vmesnik pošteno prebarvala in mu dodala nekaj svojih elementov, osnovne napake ostajajo.

S60v5 še naprej ni enoten pri številu pritiskov na izbrano ikono/funkcijo. Če ste v glavnem izbirniku, je za izbiro dovolj en pritisk, če ste v podizbirnikih, pa dva (eden za izbiro in drugi za potrditev, kot bi šlo za izbiranje prek tipk). Poleg tega Satio (firmver različice 1218-9500) ne pozna kinetičnega pomikanja po izbirnikih, kot so to pred časom naučili modele N97, N97 mini in X6, zaradi česar je pomikanje po imeniku in podobnih seznamih tečno in nenaravno.

Okej, naj izpustim vse, kar je Satio še dobil v paketu S60v5, in se raje obesim na dobrote, ki so jih programirali pri Sony Ericssonu, ter opozorim na funkcije, ki so rezervirane samo za Nokijine aparate.

Prva novost je Sony Ericssonov zaslon v pripravljenosti. Temelji na panoramskem namizju, ki je zadnje čase tako zelo priljubljeno, le da ima Satio zaslone namizja razdeljene po kategorijah. Eno namizje postreže le s priljubljenimi stiki, eno z zaznamki, eno s slikami, četrto z bližnjicami do priljubljenih programov, glavni zaslon pa izpisuje aktualne informacije (npr. trenutno predvajano pesem). Japonsko-švedska naveza je povsem pričakovano postregla s svojo grafično podobo, ki je tipično walkmanska. Da se boste ljubitelji Sony Ericssonov počutili domače.

In potem je tu še večpredstavnostno središče, vmesnik, ki je danes poznan iz večine aparatov japonsko-švedskega podjetja. Gre za odskočno desko do večpredstavnostnih vsebin, v primeru Satia do fotografij, glasbe in videov. Grafična podoba je bolj kot ne enaka kot pri preostalih Sony Ericssonih, odvzeli pa so mu nekaj funkcij (kar je lahko tudi omejitev Nokijine osnove). Glasbeni predvajalnik tako nima funkcije SensMe (da bi telefon sam ustvarjal glasbene sezname) in ga ni mogoče upravljati s tresenjem. Čeprav je vmesnik glasbenega predvajalnika sila všečen, je daleč od popolnosti. Nima niti izenačevalnika zvoka niti preoblek. Še huje, Satio nima 3,5-milimetrskega izhoda, poleg tega pa mu ni v ponos niti kakovost predvajanja zvoka. Pri nizkih frekvencah ga prav pošteno zmanjka.

Ko si uporabnik zaželi videa, ravno tako hitro ostane na suhem. Če ga ne naučite (z ustreznimi dodatki za Symbian OS), ne zna predvajati videov DivX in XviD, medtem ko boljši Samsungi in LG-ji to znajo vzeti iz škatle.

To je načeloma to. Če se ozrem na funkcije, ki so jih Finci zadržali za svoje modele, se je treba najprej ustaviti pri navigacijski aplikaciji Ovi Maps (Zemljevidi). Japonsko-švedska naveza je sicer priskrbela aplikacijo Wisepilot, ki je povsem uporabna navigacijska rešitev, vendar ponudi opazno manj od Nokijinih Zemljevidov. Pokritost Slovenije je slabša, poleg tega se zemljevidov ne da vnaprej shraniti na pomnilnik, temveč jih Wisepilot vedno znova vleče s spleta.

Pri izdelovalcu aplikacije pravijo, da zahtevni uporabniki za 4.000 km navigacije s spleta potegnejo za pet megabajtov na mesec, srednje zahtevni za 2.000 km dva megabajta in najmanj zahtevni za 600 kilometrov le en megabajt na mesec, kar vas vsaj v domačem mobilnem omrežju ne bo stalo veliko. A ko boste prestopili mejo, bo vsak kilobajt med gostovanjem pregrešno drag. A če ni druge možnosti … No, poznamo Google Maps (ti ravno tako vlečejo zemljevide s spleta), ki v javanski različici še ne znajo navigirati, a je verjetno le vprašanje časa, kdaj bo Google Maps Navigator na voljo tudi za preostale, neandroidne platforme.

Poslovnih aplikacij ima Satio skoraj toliko kot pristni Nokijini primerki. Dobite Quickoffice in Adobov pregledovalnik PDF-jev, kalkulator, pretvornik enot, beležko in iskalnik po spletu, še največ pa sem pogrešal pri e-pošti. Z njo sicer zna delati, a ko preizkusite aplikacijo Nokia Messaging, se vam odjemalnik e-pošte, ki spada v sklop osnovnega središča za sporočanje vmesnika S60v5 (kjer se dela tudi s sporočili SMS in MMS), zdi zastarel in nepregleden.

Imenik, dnevnik klicev, koledar in preostale osnovne funkcije so nespremenjene in tipične Nokijine. Tak je tudi spletni brskalnik, ki pri Satiu ne deluje najbolje. Že res, da je eden redkih, ki zna delati z vsebinami flash, a je uporaba brskalnika tako lesena, da ugotovimo, da je uporaben le enkrat, in sicer za prenos Opere Mobile s spletnega naslova www.opera.com.

S povezljivostjo smo lahko le zadovoljni. Satio ima vse, kar si človek dandanes lahko zaželi. Začne se z vmesnikoma GPRS in EDGE, nadaljuje s HSDPA-jem, ki je sposoben podatke k uporabniku prenašati s hitrostjo do 7,2 megabita na sekundo, in s HSUPA-jem, ki od uporabnika prenaša s hitrostjo do 3,6 megabita na sekundo, ter konča z vmesniki za prenos podatkov na krajših razdaljah Wi-Fi, Bluetooth in USB. Več si ne bi mogli želeti, morda le standarden USB-vmesnik, ne pa tipičnega Sony Ericssonovega. Že res, da v paketu dobite ustrezen podatkovni kabel, a boste morali imeti zato na mizi en kabel več.

Naj pohvalim še hitrost delovanja. Uporabniški vmesnik dela razmeroma tekoče in brez zatikanj (z izjemo nekaterih funkcij, kot je spletni brskalnik).

Še malo o ohišju. Satio je na voljo v treh barvah – v črni, srebrni in rdeči. Izdelan je iz svetleče plastike, ki je tako zelo občutljiva za prstne odtise in drugo umazanijo, da je aparat ves čas umazan. Pozna se malodane čisto vse. VSE! Že ko samo pomislite, da bi ga prijeli v roko, se umaže.

Čeprav je v večini izdelan iz plastike, izdelava ni slaba. Vsemu skupaj pa daje prav posebno vrednost velik 3,5-palčni LCD z enako ločljivostjo, kot jo imajo preostali aparati s S60v5 – 360 × 640 točk. Sploh super sta močna nasičenost barv in svetilnost, tako da je aparat kolikor toliko uporaben tudi na močni sončni svetlobi (seveda ni niti blizu iPhonom). Enako kot pri večini Nokij (razen X6) je tudi LCD v Satiu tipa resistive, torej je treba nanj pritiskati, samo dotik ni dovolj. Občutljivost za dotik je sicer dobra, pravzaprav ena boljših med zasloni resistive, vendar, jasno, slabša od občutljivosti zaslonov capacitive. A ker je ravno zima, naj izpostavim vsaj eno prednost tega tipa zaslonov – lahko ga upravljate tudi z rokavicami na rokah, medtem ko zaslonov capacitive ne morete.

Dizajn? Presodite sami.

Ja in ne. Satio je kul zaradi odlične kamere, medtem ko na preostalih področjih prav nič ne izstopa. Ima všečni večpredstavnostni vmesnik, a je glasbeni predvajalnik ob nekatere pomembne funkcije in zato celotna večpredstavnostna izkušnja dobi grenak priokus. Tudi navigacija ni konkurenčna Zemljevidom. A vseeno, Satio ima prednosti, je alternativa tistim, ki jih Nokie ne prepričajo, bi pa nekaj podobnega dragima N97 in N97 mini. Priznam, da sem po predstavitvi v Barceloni lani od Idouja oz. Satia pričakoval več. Zlasti danes, skoraj leto dni kasneje, ko je konkurenca pokazala že marsikaj.