Boxee Live TV, dodatek za Boxee Box

Zadnje orožje multimedijskih predvajalnikov je prišlo iz izraelskega podjetja, odgovornega za nam zelo ljubi (glej test) Boxee Box. Gre za USB modul imenovan Boxee Live TV, ki se priključi na multimedijski predvajalnik Boxee Box, ki nato poleg siceršnjih aplikacij za spremljanje internetnih vsebin, omogoča še gledanje lokalnih TV kanalov.

Z dodatkom Boxee Live TV hišni center zabave Boxee Box postane nekakšen hibrid med internetno in klasično televizijo. Hkrati omogoča gledanje TV kanalov, ki so na voljo preko zračnega oddajanja (DVB-T) in vseh drugih video vsebin, ki se potikajo bodisi po našem hišnem omrežju, bodisi tičijo nekje v širnem internetu.

Torej YouTubu do popolnosti manjka snemalec naše lokalne TV?

Hm, da. Vsaj tako mislijo avtorji Boxee-ja. Pravijo namreč, da so med najbolj gledanimi kanali kabelske ponudbe ravno lokalne televizije. V ZDA, od koder imajo podatke, je teh kar 89%. Se pravi, da le 11% naročnikov občasno pogleda še kaj drugega kot novice in šport?

Povsem na mestu je torej vprašanje, čemu plačevati za televizijske pakete z več kot 100 kanali, če jih ne gledamo? Torej plačujemo za nekaj, kar ne potrebujemo in kar ne uporabljamo.

Live TV je torej kompromis za vse, ki se želijo znebiti naročnine na kabelsko TV, a še vedno občasno gledati kak športni prenos ali novice v maternem jeziku.

Seveda bo tak gledalec vse svoje eksotične ekranske potrebe moral zadovoljiti z drugimi Boxee aplikacijami. Tistimi za ogled videa na zahtevo (Hulu, vudu, Netflix), YouTube aplikacijo in podobnimi.

Žal pa taka rešitev trenutno ne omogoča dostopa do nekaterih popularnih IP-TV paketov, kot je nanizank polni HBO-GO (tak je tudi POP-TV-jev Voyo), ki je običajno na voljo samo kot dodatek h kabelski naročnini.

Idealnega recepta ni našel še nihče, tudi Apple in Google nista izjemi

Kot rečeno, je bilo že kar nekaj neuspelih produktov, ki so želeli nadomestiti stari dobri TV spored. Apple TV je morda še najuspešnejši med njimi, a z nič kaj blestečimi številkami prodaje. Še mnogo slabše jo je odnesel Googlov TV, med tem ko spletni Justin TV ni postal fenomen, kot je sprva kazalo, da bo.

Težava vseh teh sistemov je kakopak vsebina. Tisti, ki se ukvarjajo zgolj s problemom distribucije, kot so razni XBMC-ji (glej test iXtreamer), Miro TV pa tudi Boxee Box, so postavljeni v nemilost inovativnosti obstoječih TV hiš, ki vsebino proizvajajo in ne nazadnje kontrolirajo njeno izdajanje.

Da bi prevzeli primat nad TV sporedom potrebujejo ne le lepši in prijaznejši vmesnik (časovni zamik, videoteka ipd.), ampak tudi boljšo vsebino.

Netflix-ov pogrom

Tako, kot je iTunes z enim zamahom posnel piratske glasbene kanale (seveda ne v celoti, a časov Napsterja bržčas ne bomo več videli), lahko TV hiše s podobnim izumom pokopljejo alternativne distributerje nadaljevank.

Lep zgled v tej smeri je ne-podaljšanje pogodbe o sodelovanju med ameriškimi TV mrežami in Netflixom - internetno izposojevalnico filmov in serij.

Netflix-ov poslovni model je sicer deloma osnovan na dumpinških cenah, kar mu je prineslo lepo število naročnikov, a ko je ta številka pričela ogrožati količino kabelskih naročnikov, so TV mreže Netflixu enostavno prenehale posredovati vsebino po znižani ceni. Netflix v nove pogoje ni mogel pristati, posledice pa so bile katastrofalne. Množične odpovedi naročnin in osiromašena ponudba lahko priljubljeni servis bržkone kmalu prisilijo v neljubi konec.

Kabelska televizija

Za TV mreže je kakopak dosti ugodneje prodajati vsebine kabelskim ponudnikom, kjer je izkupiček za producente precej večji, saj jim omogoča veleprodajo pravic na predplačniški način. Ali povedano po domače, kabelske naročnine so sistem, kako gledalcem prodati vsebine, ne da bi si jih ti sploh želeli videti. Saj že teoretično ni možno pogledati vsega, kar je na sporedu.

Da gledalci pristajajo na tak izkoriščevalski sistem, je seveda ključna dobra kombinacija ekskluzivnosti vsebine, cene in enostavnosti tehnologije. Ta je zaenkrat še zanesljivo na strani klasične televizije oz. kabelske distribucije.

Po drugi strani pa ukrepi, kot je bil proti NetFlixu, kažejo, da producentske hiše več ne zaupajo staremu dobremu televizijskemu sporedu, kot simbolu klasične televizije, novih in dobrih TV 2.0 rešitev pa nimajo. Zato se morajo zatekati k najmanj produktivnim metodam - cenovnemu izrivanju konkurence.

Kabelski operaterji (klasični zavezniki producentskih hiš) niso nič uspešnejši pri iskanju televizije 2.0. S svojimi multimedijskimi vmesniki (pri nas jih poznamo kot Amis TV, Siol Box ipd.) se namreč samo smešijo. Njihovi sistemi domačega kina so uporabniku neprijazni, počasni, digitalne videoteke so mizerno založene in kar je bistveno, njihova osrednja vloga je še vedno distribucija. Prav zares se še nihče od operaterjev ni uspel odlepiti od TV sporeda in preiti na nek nov zanimiv in inovativen vir vsebine.

Bitka za TV 2.0 se bije na strani vsebine. Se pravi odgovor glasi YouTube?

Edini pravi masovni in globalni producent video vsebin v tem trenutku je Googlov YouTube. Seveda je vsebina na tubi zelo specifična. Po večini gre za domače pridelani video, ki avtorsko ni omejen in žanrsko ne bi mogel biti bolj raznolik. Nekaj je še uradnih video kanalov večjih producentskih hiš, ki pa jih uporabljajo bodisi za samo-promocijo (kar je sila nezanimivo), bodisi za žive prenose (to je že bolje).

Potem takem ni čudno, da se YouTube (kot aplikacija) pojavlja v domala vsaki multimedijski rešitvi domačega kina. Najdete ga tudi v najmanj internetno inovativnih rešitvah (beri test sicer odličnega audiofilskega Philipsovega domačega kina HTS9520). Žal pa postavitev ikone YouTube na televizijski zaslon še zdaleč ni dovolj. Velik potencial video arhiva, ki ga omogoča, doslej ni znal izkoristiti niti Google v svojem TV izdelku.

YouTube deluje po načelu gverilskega odnosa do avtorskih pravic. V ZDA se je dodobra prijela praksa, da avtorske pravice niso identične intelektualni lastnini. Iz tega dejstva so pravniki (med njimi so tudi Googlovi) uspeli doseči, da ponudniki video vsebin niso v prekršku vse dokler so aktivno udeleženi pri preganjanju nelegalne distribucije. Povedano enostavno: Google ni v škripcih, če Janez krši avtorske pravice naše nacionalne TV in na YouTube naloži zadnji del oddaje Na zdravje, samo da je pripravljen take videe ob pritožbi lastnika pravic nemudoma odstraniti.

Druga možnost pomiritve lastnikov pravic je dogovor o deljenju dohodka od oglaševanja ob predvajanju videa. Ker je tak način pobota na YouTube prej izjema, kot pravilo (prisoten je le kot zdravilo in ne kot osrednja lastnost sistema), YouTube ne ponuja žlahtnih video vsebin zaradi katerih obstaja lenobni vzdevek "couch potato". Pogovori Googla in producentskih hiš seveda potekajo v mrzličnem tempu. Vprašanje pa je, ali bo YouTube zaradi svoje gverilske narave kdaj sploh postal kanal, kjer bodo na voljo tudi prvorazredne serije. Google očitno vidi to vsebinsko vrzel, rešuje pa jo z drugim produktom, imenovanim Google TV.

Google TV

Google TV poleg tesne integracije YouTub-a ponuja še priklop naprave na kabelsko omrežje, Android aplikacije in povezljivost z Android mobilnikom, spletni brskalnik in mnogo IP-TV storitev (Pandora, Netflix, Napster, Amazon Instant Video, HBO GO ...). Manjkajo pa (v neposredni obliki) vsebine velikih producentskih hiš, kot so ABC, NBC, Warner ipd., kar je recimo uspelo velikemu konkurentu - Applu.

Apple TV

Apple je s svojo iTunes trgovino polno nadaljevank in filmov, ki je osrednja točka multimedijske škatlice vredne 120 evrov Apple TV, še najbližje tisti popolni (beri prijazni) uporabniški izkušnji (beri Air Play, iCloud, športni prenosi v živo), a je vsaj zaenkrat cenovno precej neprivlačen: 3 dolarje za najem filma oz. 4 za HD film in 2 dolarja za ogled nadaljevanke oz. 3 za HD različico. Filmi so še nekako primerljivi s ceno vstopnice v kino dvorani, med tem ko bi za sezono diagnoz norega zdravnika House odšteli 70 dolarjev. Za ameriške razmere, kjer je naročnina na kabelsko TV lahko tudi 100 dolarjev, je to primerljiva cena, za naše loge in očitno tudi za preostali širni svet, pa je to malček predrago oz. cena že pretehta nadloge, ki spremljajo pretakanje vsebin iz nelegalnih virov.

To je za danes vse

Tako Apple, kot Google, ki sta doslej pokazala največ na področju vsebine, za naslednje leto pripravljata novo iteracijo svojih izdelkov.

V vmesnem času dobro živijo predvsem rešitve, ki rešujejo problem prijaznejše in bolj poštene distribucije ter se ne ozirajo na avtorske pravice. Te temeljijo bodisi na protokolu BitTorrent ali Usenet omrežju (Miro TV, uTorrent ipd.) in tiste ki se trudijo hoditi po robu (Boxee Box).

Nasproti jim stojijo producenti vsebin, ki se tudi trudijo z inovativnimi rešitvami (pri nas poznamo HBO-GO in Voyo).

Pohod na televizijo 2.0 se je že pričel, a spričo neprepričljivih rešitev v tem trenutku še ne prinaša dobičkov. Kako se bo razpletla zgodba in predvsem kaj je tisti magični recept televizije 2.0 pa po oglasih.