Ojoj. Zbudim se z bolečim zobom. Oteklina na desni strani mojega obraza velika kot da bi me kdo pretepel. Pa še nedelja je. Tako mi ne bo preostalo drugega kot da grem k dežurnemu zobozdravniku. Ali pa ostanem doma, spijem nekaj protibolečinskih tablet in upam, da bo bolečina minila. In naslednji dan k svojemu zobozdravniku. Iz preteklih izkušenj vem, da če grem k dežurnemu zobozdravniku, dobim injekcijo in bo zob izpulil. To bo potem že drugi manjkajoči zob v mojih ustih. Nič, počakal bom na ponedeljek in na svojega zobarja. Bom nekako preživel to nedeljo in noč na ponedeljek. Vsaj zob bom ohranil. Takoj v ponedeljek zjutraj pokličem v ordinacijo in se naročim. Takoj ko sem odložil slušalko me je zob nehal boleti. Najraje bi poklical nazaj, da me ne bo. Ja, strah pred zobarjem je še vedno velik. Ni prijetno sedeti tam na stolu odprtih ust. Neprijeten je že zvok aparatur, ki brenčijo kakor ose v roju. Pa vseeno zberem pogum in grem. V polni čakalnici čakam, da pridem na vrsto. Bolečina je skoraj izginila, le ob dotiku na boleč zob še zaskeli v zobu.
Oteklina pa je hvala bogu povsem izginila. Nervoza pa je vseeno malo prisotna. Nikakor se ne morem zbrati, nemirno se presedam iz stola na stol. Končno v zvočniku zaslišim svoje ime. Stopim v ordinacijo in sedem na prazen stol. Medicinska sestra stopi do mene, zaprem oči in odprem usta. Z zobozdravnikom govorita nekaj v latinščini. Super. Samo pozdravit bo potrebno, je samo nekakšno vnetje dlesni ob zobu. Nič vrtanja, nič brušenja. S posebnim nožkom zareže v mojo dlesen. Čutim kako nekaj priteče iz vreznine. Malo postiska okrog zoba. Splahnem s svežo vodo in izpljunem. V rano mi vstavi nekakšno zdravilo in zalepi. Kako blagodejno deluje vse skupaj. Naročen sem čez en teden na kontrolo. Do takrat pa bit previden pri prehrani in pa čiščenje ust po vsakem obroku. Nasmejan zapustim ordinacijo.
