Kdo bi si mislil, da bo tako. Moj mož se je odločil, da meni in sinu kupi ure. Jaz sem bolj športni tip človeka in mi je kupil športno uro, ki beleži korake in meri srčni utrip, pri sinu pa so prišle v poštev otroške ure, tako je njemu kupil eno uro z kazalci, da bo še bolj utrdil znanje, koliko je ura. Tisti večer, ko smo odpirali darila, sem jaz bila darila prav vesela, isto moj sin, potem pa se je zgodilo sledeče, moj sin je videl mojo zanimivo uro in jo želel imeti na roki. Tako sem mu jo dala in pozabila na njo. Čeprav je bil vesel svoje otroške ure, mu je sedaj bila ta preprosto zelo zanimiva.
Popoldan smo se odpravili na sprehod in jaz sem pozabila, da ima mojo uro, a ta dan je bil izlet najbolj zanimiv, ker je moj sin še kako kontroliral svoje korake in srčni utrip. Celo pot je prehodil brez jamranja, hotel je iti po daljši poti, samo da bi imel še več korakov. Vmes se je spomnil tudi svoje otroške ure in rekel, da bo to uro imel za šport in tisto drugo za v šolo.
Čeprav je bil sin star 10 let, mu je bila ta ura zelo zanimiva, ker jo je imel tako rad, sem se odločila, da mu jo podarim, kajti vedela sem, da bo z časoma na njo pozabil, saj otroci so najbolj veseli novih stvari, potem pa hitro pozabijo na njih. No pri tej uri ni bilo tako, še danes jo ima, tako sem ugotovila, da bi moral mož malo bolj premisliti, ko se je odločeval za nakup otroške ure, ker bi v bistvu moral kupiti podobno meni, še dobro da je moja manjša in črne barve, tako prav paše na njegovo roko, jaz pa priznam, da sem vesela, ker vidim pri njemu ta nasmeh in voljo po gibanju, ja danes so otroške ure čisto nekaj drugega, kot so bile včasih, otroška klasika je že mimo.
Comments closed