Mesec je naokrog, hladilnik in zamrzovalna skrinja pa skoraj prazna, nakupovalni listek pa dolg kot kakšen roman. Moje najbolj nepriljubljeno opravilo je potiskanje nakupovalnega vozička med policami supermarketa. Najraje bi to opravil sam, bil bi kot dirkač Formule 1 in nakup bi bil hitro zaključen.
Tako pa …
Parkirati avtomobil čim bližje izhodnim vratom je skoraj nemogoče, saj bi vsak najraje zapeljal kar v trgovino. Potem še borba za prazen nakupovalni voziček in iskanje po denarnici za žeton, da sploh lahko odpelješ nakupovalni voziček. Sledi gibanje s polževo hitrostjo med policami. Tokrat sva si nakupovalni listek razdelila: ona hrano, jaz vse ostalo. Hitrost je tako majhna, da se mi pajčevina dela med nogami. Nakupovalni voziček pustim na sredini ulice med prodajnimi policami in se odpravim proti oddelku s kuhinjskimi pripomočki in opremo. Preberem listek: najprej so napisane vrečke za smeti, in to ne po kilogramih, ampak po barvah. Najdeno. Naslednje so vrečke za vakuumiranje. Tukaj pa problem. Na listku piše več vrst. Kaj to pomeni? Saj vrečke za vakuumiranje so samo ena vrsta. Pogledam po trgovini, da najdem svojo najdražjo; najdem jo na oddelku zdrave prehrane. Samo njen pogled mi pove, kaj rabimo. Vrečke za vakuumiranje različnih velikosti. Logično. Če bi malo razmislil, bi si lahko prihranil ta pogled. Potem mi šine misel: zakaj vrečke za vakuumiranje, če pa doma nimamo strojčka za vakuumiranje? Spet se odpravim nazaj. Še dobro, da sem prej prišel do najinega vozička in na vrhu opazil kartonsko škatlo, v njej pa strojček za vakuumiranje. Kar na petah se obrnem in odvihram nazaj med police.
Pri blagajni se dobiva; vidim, kako z očmi preiskuje nakupovalni voziček, da preveri, ali sem izbral pravilne vrečke za vakuumiranje. Njen nasmeh na obrazu mi potrdi mojo pravilno izbiro. In zmagal sem: prav ponosen sam nase in z dvignjeno glavo zapustim trgovino.
Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.