Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj poskusila hipnozo. Zdelo se mi je kot nekaj, kar vidiš v filmih – nihajoča ura, glas, ki ti šepeta “spi” in ljudje, ki se potem obnašajo kot kokoši. Ampak pred letom dni sem prišla do točke, ko sem bila pripravljena preizkusiti karkoli.
Imela sem težave s spanjem. Ne tisto klasično “ne morem zaspati”, ampak bolj “zaspim, pa se zbudim ob treh zjutraj in potem gledam v strop do jutra”. Poskusila sem čaje, meditacijo, aplikacije za sproščanje, nič ni zares pomagalo. Po priporočilu prijateljice sem končno poklicala hipnoterapevtko. Bila je prijazna, umirjena in že po telefonu mi je delovala pomirjujoče.
Ko sem prišla na prvo srečanje, sem bila precej nervozna. Sedela sem v fotelju, ona pa je govorila z mehkim, enakomernim glasom. Najprej mi je razložila, da hipnoza ni izguba nadzora, pravzaprav si bolj zbran kot sicer. Po nekaj minutah dihalnih vaj in vizualizacije sem res začela čutiti, kako se mi telo sprošča. Ni bilo kot spanje, ampak kot stanje med sanjanjem in budnostjo.
Tisto, kar me je najbolj presenetilo, je bilo, koliko stvari sem med hipnozo “slišala”, ki jih sicer ignoriram… notranje dvome, stare vzorce razmišljanja, ki so bili očitno globoko zakoreninjeni. Govorila je o zaupanju, varnosti, ritmu telesa. In prvič po dolgih mesecih sem tisto noč spala brez prebujanja.
Nisem pričakovala čudežev, ampak po treh seansah sem začela redno spati. Morda ni bila samo hipnoza, morda je bilo to, da sem si dovolila, da se ustavim, zadiham in se poslušam. Danes o tem ne govorim pogosto, ker še vedno veliko ljudi misli, da gre za neko čudno magijo. A zame je bila hipnoza nekaj povsem drugega, bila je stik s sabo.
Od takrat naprej se večkrat ujamem, kako uporabljam tehnike, ki sem se jih naučila med seansami. Globoko dihanje, vizualizacija varnega prostora, pomiritev misli. Hipnoza mi ni samo pomagala spati, naučila me je, kako biti prisotna.
Comments closed